Pred leti sem prebrala zgodbo. Zgodbo, ki je ravno pravšnja za današnji dan.  Za dan spomina na mrtve. Takrat se me je zelo dotaknila. In prav na ta dan, vsako leto, se jo ponovno spomnim. In vsakič me zmrzne, ko pomislim na to dejstvo, da smo minljivi. Da so nam naši dnevi šteti. Lahko umremo prav ta trenutek. In ostanemo samo še spomin. Za nekatere dober, za druge slab.

Zgodba, ki pa bi jo rada podelila z vami pa se glasi takole:

V neko mesto je prišel gospod. Prišel je obiskati svojega prijatelja. Popeljal ga je naokoli po mestu. Zanimivo je bilo in imelo je prav posebno vzdušje. Posebno energijo. Tam je bila tudi prelepa cerkev in ob njej pokopališče. Odpravila sta se tja. Hodila sta med grobovi. Gospod je bil zaprepaden: “Kaj se je zgodilo v tem mestu tako strašnega, da so vsi, ki so pokopani tukaj, umrli tako mladi? Saj so bili še otroci!” Prijatelj mu je odgovoril:” Ne to so bili odrasli ljudje. Ampak v tem mestu je posebna navada.”  Vse dni svojega življenja so si zapisovali koliko časa v dnevu so imeli občutek, da so res živeli. Ko so umrli so to sešteli. Število let ali mesecev pa so zapisali na nagrobnik. Zato so nekateri imeli zapisano 3 leta, drugi  11 let. Zaradi tega se je zdelo, da so tukaj  na tem pokopališču pokopani samo otroci.  

Koliko dni pa boste lahko vi našteli v svojem življenju za katere bi lahko rekli, da ste res živeli? In koliko let bi imeli vi zapisanih na svojem nagrobniku, če bi živeli v opisanem mestu? Boste umrli z uresničenimi sanjami ali pa boste umrli že v času svojega življenja? 

p.s : ” Ne bojte se smrti, bojte se neizživetega življenja”.