Pred leti sem mislila, da se mi bo popolnoma zmešalo. Bila sem pod stresom, neprijetne misli so se mi pretakale po glavi iz dneva v dan in bila sem prav izčrpana. In, če me je kdo vprašal o situaciji, s katero sem se soočala, sem ponovno zašla v kaos. Miselni in zato tudi čustveni. Morala sem sem popolnoma umiriti in ponovno najti sebe.

Vedela sem, da so moje misli in prepričanja o dani situaciji in ljudeh samo hipoteze, katere ta trenutek obravnavam, kot da sem jih že potrdila. Kot, da 100 % držijo. In da predstavljajo realnost in popolno resnico. Posledica tega je bila, da sem začela napovedovati prihodnost. To je izgledalo nekako takole: Če rečem in naredim to, se bo zgodilo to in to, če tega ne naredim, se bo zgodilo to in to. In ker nič od tega nisem želela narediti, sem samo ostala v kaosu, s svojimi prepričanji, ki so me obremenjevala, saj sem se bala prihodnosti, ki sem jo sama napovedala (ampak saj veste, da tudi tiste najbolj izkušene vedeževalke ne napovedo  vedno pravilno?), s pomočjo mojih hipotez. Tako sem ostala  ponovno v čustveni zmedi. Ter s strahom, kaj si bodo drugi mislili (misli sem  že prepoznala, ker sem dobila vmes še eno zelo dobro sposobnost: branje misli), če poslušam samo sebe in naredim vsaj en korak. Prvi korak, ki me bo osvobodil te čustvene zmede.  

Verjetno ste se kdaj v podobni situaciji in čustvenem stanju znašli tudi vi?  Večini ljudi se to dogodi za kratek čas, in je takšno stanje glede na današnji stil življenja popolnoma normalno. Ampak potem čez nekaj časa to stanje mine, saj le naredijo prvi korak, se pogovorijo s sami s seboj ali s prijateljem in se odločijo za drugačen pogled in delovanje. Nekateri ljudje pa se lahko znajdejo v veliki stiski, saj je takšno stanje v življenju za njih konstantno. To so ljudje, ki imajo tesnobne motnje, depresijo in obsesivno kompulzivno motnjo. Te potrebujejo psihoterapevtsko pomoč.

Kaj pa lahko naredimo mi, ko se znajdemo v takšnem stanju? Da čimhitreje izstopimo iz začaranega kroga misli in čutenj.

1. Vadimo zavestno pozornost navzven (čuječnost), da se začnemo zavedati kaj je tisto kar se dogaja zunaj nas (med opravili) in ne znotraj nas in smo do tega popolnoma neobsojajoči.
2. Delujmo v skladu s teorijo, da so naše misli samo misli, ki nimajo veze s samo realnostjo in jim zato ni potrebno verjeti – pravzaprav ko se pojavijo jim ne dajemo več pomena in dovolimo, da popolnoma zbledijo.
3. Vprašajmo se kateri način gledanja na situacijo mi bo bolj v pomoč in vedno delujmo v skladu s tem pogledom – iskanje alternativnega prepričanja
4. Soočimo se s strahom ali tesnobo in se zavedajmo, da bomo lahko zdržali z njim.
5. Eksperimentirajmo: mislim, da se bo dogodilo to in to, če rečem to in to, daj da vidim, če se bo res dogodilo to kar sem napovedal/a.

Takšno delovanje ni priporočljivo samo ko se znajdemo v kaosu. Veliko lažje se bomo soočali tudi z življenjem, če svojim mislim in “napovedovanju prihodnosti” ne bomo popolnoma verjeli. Tako bomo veliko bolj kreativni, veliko več si bomo dovolili, razširili si bomo polje delovanja in predvsem se bomo osvobodili in zaživeli. Ter morda uresničili sanje, ki smo jih vedno želeli, saj ne bomo delovali iz predpostavk, ki nas ovirajo.