Sreča = v SREČAnju

O sreči je bilo zapisanih že mnogo knjig. To je namreč čustvo, ki je poleg ljubezni, najbolj iskano. In v tem smo si, ne glede na raso, kulturo, spol, izobrazbo ipd. enaki. To nas povezuje. Vsako srce bije zato, da bi imelo izpolnjeno in srečno življenje. A kot, da si včasih ne dovolimo biti srečni. Iščemo načine in strategije, da bi lahko postali bolj srečni in si govorimo, da bomo bolj srečni ko bomo imeli boljšo službo, boljši zaslužek, lepšo hišo itd. In četudi v prihodnosti dobimo to kar smo si želeli, v nas ostane tisti prazni občutek neizpolnjenosti. In iskanje sreče se nadaljuje.
Znanost pravi, da naj bi vsi imeli izhodiščno stopnjo sreče. Ta naj bi se prenašala celo preko naših genov. Kdo ve na kakšno vzdušje generacije nazaj, nosijo v spominu te geni? Vendar pa naj bi ta izhodiščna vrednost sreče določala le 50% naše sreče. 10 % sreče naj bi pripisovali razlikam v življenjskih razmerjih, 40 % sposobnosti za srečo pa naj bi bilo v naših rokah.
Srečni ljudje:
- so bolj zdravi, živijo dalje
- izgledajo bolj mladostno in so privlačnejši
- so bolj altruistični in radi pomagajo
- so bolj atraktivni na “ženitvenem trgu”
- vidijo v ljudeh pozitivne lastnosti in so bolj družabni
- niso zaskrbljeni
- so bolj spontani/naravni in pristni
- imajo boljši nadzor nad seboj
- so manj dovzetni za razočaranje od nesrečnih ljudi
Sama bi rekla, da je iskanje sreče v zunanjih stvareh kot neke vrste obrambni mehanizem. Obramba v tem, da si ne upamo pogledati vase, katera so tista občutja pred katerimi bežimo in se z njimi ne upamo soočiti. In katera so tista občutja, ki nam ne dovolijo izkusiti sreče. Tiste prave sreče, notranje, ki ni pogojena z zunanjimi stvarmi. Ampak temelji na občutku, da sem takšen kot sem ok. So to občutja, da takšen kot sem nisem ok? So to občutja neslišanosti, prezrtosti, morda zavrženosti? Kajti ravno iskanje pomembnosti in sreče v zunanjih materialnih stvareh in potrošništvu, nam daje občutek pomembnosti ter opaženosti. Ampak le za kratek čas. Tega se oklenemo tako močno takrat, ko se bojimo pogledati vase. Ker nas straši to kar bi morda videli v sebi.
Že v naslovu je napisano, da je sreča v SREČAnju. In ne samo v tej besedi. Tudi v življenju. V srečanju samega sebe in srečanju občutkov, ki nam ovirajo biti srečni. Tistih občutkov zaradi katerih smo iskali srečo v zunanjih stvareh. Ko jim lahko damo sočutje, jih objamemo in pogledamo se razblinijo. In tudi v našem telesu se nekaj sprosti. Telo dobi dovoljenje, da je lahko srečno. Brez zunanjih potrdil, ki so samo prikrivala notranji občutek nepomembnosti in neljubljenosti.
Navdih za pisanje:
Leo Bormans. 2012. Sreča – velika knjiga o sreči