Naša stiska
Največkrat, ko gledamo vedenje naših otrok in tudi odraslih ljudi, vidimo samo zunanji del gore, ki gleda čez gladino. Vidimo kako zelo razvajeni so, kako zelo nespoštljivi so, nesramni, poredni ali celo nasilni. In si mislimo le kam gre ta naš svet. Ter z veseljem sodimo in še rečemo npr.: ” Če bi bil jaz na njihovem mestu bi mu takšno primazal, da bi se malo skuliral”. Nikoli pa se ne vprašamo kakšno stisko doživlja, da “kliče na pomoč” lahko tudi na zelo krute načine (alkoholizem, druge zasvojenosti, deloholizem, varanje, nasilje itd.). Da bi ga končno nekdo uslišal, videl, mu dal priznanje in ga umiril. Čustveno in telesno. Ker je po vsej verjetnosti že bil tepen, bil kritiziran, morda celo zlorabljen, mi pa bi se do njega obnašali prav podobno. In zgodba, ki mu je tako ali tako poznana bi se ponovno ponovila.
Dokler se vedejo na takšne načine je to dobro. Saj tako lahko nekdo vsaj opazi, da se dogaja nekaj “čudnega”.Težava pa nastane, ko pride do samoutišanja. Takrat je človek s svojo stisko sam. In joka sam v sebi.
Če lahko vidimo v vseh naših vedenjih, tako v vedenju odraslih kot v vedenju otrok stisko in lahko tudi zelo veliko ranjenost, bomo zelo težko sodili. Ker se bomo zavedali, da ranjeni ljudje ranijo naprej. In to lahko na neverjetne načine. Ranijo druge in hkrati sami sebe. Ker težko zdržijo s to bolečino, jo morajo dati naprej. In težko tudi govorijo o svoji bolečini, saj jim je ta bila zadana v odnosu. Logično je, da te bolečine ne bodo želeli deliti v odnosu, saj jih je strah, da bodo ponovno kritizirani in ne slišani.
Da stiska lahko mine, ji moramo dati sočutje. To pomeni, da jo vidimo in poimenujemo. In ji damo mesto, saj nam nekaj sporoča. Ko to naredimo se bo pomirilo tudi telo in takšno uničujoče vedenje ne bo več potrebno.