Biti starš je lahko nekaj najlepšega na svetu, pridejo pa tudi dnevi, ko je lahko res težko.  V tolikšni poplavi informacij glede vzgoje otrok, človek postane popolnoma zmeden. Najprej strokovnjaki pravijo eno, drugič pravijo drugo. Starši, ki pa seveda za svoje otroke želijo le najboljše, pa niti ne vedo več kaj je dobro, da se bo otrok razvijal v pravo smer. Tako da bo zadovoljen sam s seboj ter hkrati uspešen v družbi. Ter, da se bo z veseljem vračal k vam, ko bo že odrasel. Najbolj atraktivno področje, ki se zadnje čase ukvarja z vzgojo otrok je interpersonalna nevrobiologija, ki pokaže kako se razvijejo možgani ob različnih načinih vzgoje.

Raziskave namreč kažejo, da odnos med roditeljem in otrokom fizično spreminja otrokove možgane in ne samo njegovega načina mišljenja. Naše izkušnje s starši v obdobju otroštva zaznamujejo naše poznejše telesno in duševno zdravje. Sedaj vemo tudi to, da vzgoja lahko celo “prižiga” in “ugaša” gene.  Pravilna vzgoja izkopi gene, ki nas delajo ranljivejše in vklopi varovalne gene, napačna vzgoja pa dela ravno obratno (spoznanja epigenetike). Splošno sprejete vzgojne prakse lahko otroku poškodujejo možgane in telo.  Namesto vprašanj ali moram zdaj ignorirati njegov izbruh besa, ga poslati na pručko mu pripisati kazen in mu odvzeti tablico, pustiti, da joka ipd.,  so temeljna vprašanja, ki bi si jih moral starš vedno znova postavljati:

1.” Kako bodo moje zdajšnje vzgojne odločitve dolgoročno vplivale na kemično ravnovesje in višje človeške funkcije v možganih mojega otroka?”

2. “Kako bo moje vsakdanje vedenje do otroka vplivalo na njegovo fiziologijo in njegovo sposobnost za pravilno odločanje v stresu?”

3. Kako bo moje vsakdanje vedenje do otroka vplivalo na verjetnost, da bo kasneje v življenju anksiozen ali depresiven, ali na sposobnost, da bo uspešen pri delu in v osebnih odnosih?”

Naši možgani so sestavljeni iz jedra (plazilski možgani), nižjih (sesalskih) možganov in možganov za katere bi lahko rekli, da so krona evolucije – višjih (človeških) možganov. Včasih vsi te trije deli delujejo lepo usklajeno. Takrat se tudi aktivirajo določene kemične snovi, ki pozitivno vplivajo na čustva. Včasih pa določeni deli možganov prevladujejo nad drugimi. Kot starš imate vpliv na to katere funkcije in sistemi v otrokovih možganih, se bodo aktivirali in kako bodo trije deli možganov komunicirali med seboj. Včasih ravno ti nižji  deli možganov preglasijo višje, racionalne možgane. Ko se ne počutimo varno, telesno ali psihološko, lahko dražljaji iz plazilskega in sesalskega dela naših možganov onemogočijo naše višje, človeške funkcije. Takrat se vedemo kot ogrožene živali. Želimo se bojevati ali zbežati. Zaradi tega lahko besno napademo ali pa začnemo v strahu živčno oprezati. Vi kot starš lahko vplivate na otrokove možgane tako, da bodo višji možgani večino časa sposobni obvladovati odzive primitivnih nižjih možganov.

Vzgoja najbolj vpliva na višji del možganov. Bolj natančno na čelna režnja – prefrontalni korteks in kalozni korpus (del, ki povezuje levo in desno možgansko polovico). Med naloge čelnih režnjev štejemo: sposobnost za učenje, pozornost in zbranost, sposobnost za načrtovanje in reševanje problemov, sposobnost za uravnavanje stresa in sposobnost za obvladovanje impulzov. Ob rojstvu te višje možganske funkcije še niso “prižgane” in povezave med različnimi deli možganov še niso povsem vzpostavljene. Če boste vzgajali z ljubeznijo, ne pa tako, da boste otroku povzročali stres, boste skrbeli za optimalen razvoj teh funkcij in povezav. 

Nižje možgane imenujemo tudi sesalski možgani, limbični sistem ali čustveni možgani. V tem območju je 7 izjemno močnih hormonskih sil:

• trije so alarmni – bes, strah in panika/žalost
• trije so za pomirjanje in dobro počutje – ljubezen (pomoč, sočutje) iskanje in igro
• sistem za spolno slo

Ti sistemi so kakor mišice. Bolj ko aktiviramo enega od njih, bolj postane to del naše osebnosti. Način s katerim vzgajate, določa to, kateri od teh sistemov bo dominanten in najpomembnejši v otrokovem življenju. Namreč vse kar otrok doživi z vami, ustvarja povezave med celicami v njegovih višjih možganih. Če je npr. starš do otroka nasilen, se otrok začne prilagajati življenju v nasilnem svetu z najrazličnejšimi spremembami v zgradbi in kemičnih sistemih. Vsak udarec se zapiše v otrokovo telo in spreminja njegovo kemično strukturo v možganih. Posledica tega so lahko pretirana sumničavost, povišana stopnja agresivnosti ali strahu, močnejši impulzi iz plazilskega dela, ki povečujejo pripravljenost na napad ali obrambo.

Če pa vzgajate tako, da upoštevate otrokove čustvene potrebe, bodo v možganih nastale povezave, ki bodo omogočale, da se bo pozneje v življenju dobro spopadal s stresom, imel zadovoljujoče odnose, dobro obvladoval jezo, bil prijazen in sočuten, imel voljo in motivacijo za uresničevanje svojih ambicij in sanj, znal najti svoj notranji mir ter ljubiti intimno in v miru. Zato je ravno vaš način, ki ga uporabljate ko je otrok poreden (največkrat ne zmore regulirati impulzov, ker še nima dokončno razvitih možganov) izjemno pomemben. Vi  mu ustvarjate povezave med limbičnim sistemov in čelnimi režnji.  Takrat se namreč nauči kako se spoprijemati s stisko.  Če so te povezave ustvarjene, bo našel funkcionalne načine pomirjanja (v odnosih), drugače pa bodo načini, ki jih izbira za pomirjanje lahko tudi zelo zelo boleči (zasvojenosti, različne težave s hrano, nasilje itd.)

Več bomo govorili o pomembnosti sočutne vzgoje, na delavnici v soboto 11.11. ob 19h, v Ljubljani. Takrat bomo naredili tudi igre vlog. Več si lahko preberete na povezavi: http://ljubeciodnosi.si/events/vzgoja-brez-drame-socutno-starsevstvo/.

Navdih za pisanje: Sunderland. Znanost o vzgoji: o ljubezni, vzgoji in igri z vašim otrokom.