Uf še danes se spominjam dne, ki se je zgodil točno 1 mesec nazaj. Slovo. Dobim še zadnji objem in poljub, solze mi polzijo po licu. Gledam ga kako odhaja in mu maham. Vse dokler ne izgine izpred mojih oči pri carini. Stopim vn iz letališča in si rečem: ” Sedem mesecev brez njega ob meni.” Njega, ki mi je najboljši prijatelj, življenjski sopotnik in partner. In prva pesem, ki jo zaslišim je “It’s gonna be ok”.  In kot, da bi se nekaj v meni spremenilo, sprostilo. Res sem verjela temu refrenu. In še danes mu verjamem. Ker je točno tako. Vse je ok.  Pa se vprašam: “Sem malo zamrznila svoje telo, da mi ni potrebno čutiti pogrešanja? Sem se 100 % vrgla v delo in študij, da mi ni potrebno čutiti žalosti?” Verjetno bo nekaj na tem. Da lahko zdržim.

To je drugič, ko sva časovno toliko časa narazen. “Preživela” sva že eno 6 – mesečno misijo. Kmalu bo tako, odkar sva skupaj, da bo več v tujini kot pri meni. Doma. Čeprav on ni več verjel, da bo sploh kadarkoli lahko odšel v tujino, sem jaz točno vedela, da bo šel. Pred menoj ni nikoli šel za tako dolgo časa. Ampak jaz sem vedela, da je to neizogibno. Zakaj? Morda mi je to pravila moja intuicija, ampak predvsem pa to, da sem vedela, da moram to izkušnjo ponoviti. Ker ljudje ponavljamo tiste izkušnje iz otroštva, ki so nas najbolj bolele, da lahko dobimo novo drugačno izkušnjo in jo hkrati predelamo.

Moj oče je nekje do mojega petega leta veliko službeno potoval. Sicer največ za 14 dni, ampak meni kot otroku se je zdelo celo večnost. Tako sem ga pogrešala. Tako zelo, da sem vsakič zbolela, ko je odšel in mami je ostala z menoj. Kako velik paradoks je bil to, da je on razvijal zdravila za druge, meni pa bi pomagalo samo to, da bi ostal doma in me objel. Najboljše zdravilo. Ne vem kaj  me je takrat tako zaznamovalo, morda sem si v svoji otroški glavi zamislila, da ne bo nikoli več prišel nazaj. Pa čeprav vedno je.

Med prvo misijo se je veliko dogajalo. Predvsem čustveno. Moje telo, ki je nosilo vse te spomine nekje zapisane, se je prebudilo. Imela sem vročino, ostala sem brez glasu, velikokrat me je vse bolelo, kašljala sem. In noro sem ga pogrešala. Prav telesno. Identično izkušnji iz otroštva. Slišala sva se vsak dan in si govorila vse te občutke. Da sva lažje zdržala. Sedaj med tem drugim odhodom je res vse ok. S prvo misijo sem dobila drugačno izkušnjo. Da je res ob meni, kljub temu, da ga ni. Ga pogrešam, a je veliko bolj vzdržno kot prvič. Če je kakšen dan naporen sem res vesela, da imam na drugi strani skypa nekoga, ki zdrži z mojim pogrešanjem.

Ljubezen res ne pozna meja, pride vse do Amerike in to brez potnega lista 🙂

Še nekaj napotkov za tiste s podobno situacijo:

1. Predno oddide bodita čimveč skupaj. Vzemita si vsaj 14 dni časa, ko bosta res lahko skupaj. Sama.
2. Pogovarjajta se o občutkih, ki se porajajo pred odhodom in o tem česa vaju je najbolj strah.
3.  Pogovarjajta se o načinih, ki jih bosta prakticirala vsakodnevno, da bosta drug drugemu zmanjševala občutke strahu in ohranjala občutke pripadnosti odnosu.
4.  Pokličita se vsak dan, če je le možno. (Tokrat sem res hvaležna za sodobno tehnologijo.)
5. Povejta si kaj se je dogajalo čez dan, da bo občutek, da je bil tisti na drugi strani ekrana, del tvojega dneva čeprav je daleč stran.
6.  Ne obtožujta se, na način, kaj si pa moral iti, itak jaz vedno skrbim za vse, ampak si govorita samo o občutkih pogrešanja in osamljenosti. Vem, da je včasih s tem težko zdržati pri sebi, kaj šele pri drugem. Če jih ozavestimo in o njih povemo svojemu partnerju se hitreje razblinijo. Partner naj samo to sliši in reče: je težko, me pogrešaš, seveda da me, bi bilo čudno, da me ne bi, hudo ti je ipd.
7. Pošiljajta si slike dogajanja čez dan.
8. Vsak dan si povejta, da se imata rada.
9.  Zvečer objemite samega sebe, kot, da vas objema partner. In zaspite z mislijo nanj.
10. In bodita ponosna na to, da ohranjata svoje partnerstvo, ki je dragoceno in enkratno. Pa čeprav na daljavo.

Nekateri bodo rekli, da ljubezen na daljavo ne deluje. Ali pa daleč od oči, daleč od srca. Moja izkušnja je, da ga ima samo bolj rada. In ko ga ni, vidim česa vsega sem sposobna tudi ko njega ni fizično ob meni. Odnos res pomeni imeti možnost biti avtonomen in hkrati intimen.

Če ste se odločili za ta odnos, je vredno biti malo kreativen. V smislu, da najdeta načine kako bosta ohranjala svojo ljubezen kljub razdalji. In kljub občutkom pogrešanja, osamljenosti, zavrženosti, neslišanosti. Ljubezen res ne pozna meja. Velika krivica pa je, če mejo naredimo kar mi, ker nas preveč boli.