Verjetno ste že naleteli na kakšno osebo, ki vam je pripovedovala, da prepozna ali jo ima partner rad, če pokaže, da je ljubosumen. Celo rečemo včasih: “Ja saj malo ljubosumja pa res ne škodi. Tako vsaj vem, da mu ni vseeno zame”.  Ženska, ki vidi ljubosumje kot dokaz ljubezni, bo presenečena, ko se moški ne bo odzval ljubosumno npr. na poželjive poglede drugih moških.  Tako lahko celo z različnimi dejanji spodbuja ljubosumje. Če odziv ni takšen kot bi si želela, lahko moškega, ki ne pokaže dovolj ljubosumja (močno ljubosumje = močna ljubezen) dojema kot nekoga, ki je ne ljubi. Zato takšen odnos prekine in išče partnerja, ki je pretirano ljubosumen. Odziv je logičen, saj bo lahko le preko takšnega partnerja vedela, da je ljubljena.

V primeru ko je moški ljubosumen, pa lahko prepriča svojo partnerko, da z njim vztraja v odnosu, saj je ravno to, da on čuti ljubosumje zanj dokaz ljubezni (ni ljubosumja = ni ljubezni). Tako jo prepriča v njegovo iracionalno prepričanje. Če je ne bi ljubil, se tudi tako ne bi obnašal, saj je v njegovih očeh ona samo njegova. Zaradi tega lahko takšen odnos postane odvisniški odnos, iz katerega je težko izstopiti.

Sicer naj bi bila zgoraj opisana primera tipična za žensko (zakaj ni ljubosumen, če me ljubi?) in moškega (ljubosumen sem, ker jo ljubim), vendar je seveda lahko situacija tudi obratna. Glede na raziskave naj bi žensko ljubosumje  bilo bolj povezano z izgubo čustvene povezanosti s partnerjem, medtem ko se moško ljubosumje bolj osredotoči na partnerkino spolno nezvestobo. Moški naj bi torej postali ljubosumni, kadar sumijo, da je partnerki neki moški spolno privlačen oz. mu predstavlja seksualno konkurenco. Ljubosumje je torej  odziv na grožnjo nezvestobe. Ljubosumje pri ženskah pa naj bi pogosteje sprožil sum, da je prišlo do čustvene izdaje.

Čeprav je ljubosumje naravno občutje v odnosu, se zelo hitro lahko prelevi v nekaj motenega in pretiranega.  Kajti ljubosumje, zlasti tisto, ki ga ne zmoremo imeti pod nadzorom, je eden od prevladujočih razlogov za domače nasilje in celo umore.  Statistika namreč označuje ljubosumje kot tretji najpogostejši motiv za umor! Pri ljubosumju gre namreč za strah pred izgubo ljubezni oz., da bo ljubljena oseba svojo ljubezen usmerila k nekomu tretjemu. V ljubosumje pa se lahko projicirajo tudi nerazčiščene zadeve iz minulih odnosov, nizko samospoštovanje, maščevalnost ali želja po povračilu, ki uhaja nadzoru in je napačno usmerjena proti drugemu, že novemu partnerju. Ljudje pri patološkem ljubosumju so obsedeni s svojimi strahovi in nenehnim iskanjem znakov, ki bi potrjevali njihove sume. Zato: 

•  Nenehno zaslišujejo partnerja (Kaj je počel? Kje je bi? S kom je bil? Ipd.)

•  So sumničavi in preverjajo telefonske klice, e-mail, družabna omrežja in druge komunikacijske naprave.

•   Brskajo po partnerjevih osebnih predmetih.

•   Prepovedujejo socialne stike in druge dejavnosti izven njegove prisotnosti.

•    Obtožujejo partnerja, da ima afero.

•   Imajo splošno pomanjkanje zaupanja.

•   So verbalno ali fizično nasilni do partnerja.

•   Iščejo izgovore in obtožujejo partnerja za lastno ljubosumje. 

Preko tega vedenja kažejo kako nizko samospoštovanje in nezaupanje vase imajo. Pravzaprav je tako, da najintenzivnejše ljubosumje čutijo ravno tisti, ki globoko v sebi ne verjamejo, da si zaslužijo biti ljubljeni!

Nekdo, ki je ljubosumen je v veliki stiski. Je v vrtincu strahu, tesnobe, jeze lahko tudi žalosti. Zato se mu v glavi  zaigrajo različni kruti scenariji, ki jih poganjajo ta čustva. Takšno ukvarjanje s partnerjem lahko postane tako intenzivno, da govorimo o prisilnih mislih. Takrat človek ne zmore odriniti ljubosumnih misli in ni zmožen razmišljati o čem drugem.

Patološko ljubosumje (ki ga imenujemo tudi Othellov sindrom) ni dokaz ljubezni ampak samo dokaz stopnje partnerjeve nesigurnosti.

Zaradi partnerjevega nezaupanja se dogodi tisto česar se najbolj boji. Največkrat izgubi svojo ljubljeno osebo. 

Navdih za pisanje: Wikipedia – geslo ljubosumje in Milivojevič Zoran: Formule ljubezni