Zelo mi je pri srcu naslednja zgodba:

Nekoč je učitelj vprašal učence:

“Zakaj ljudje kričijo, ko so jezni?”
Eden od učencev je rekel: “Ker so jezni.”
Drugi: “Ker izgubijo potrpljenje.”
“Ja, ampak zakaj bi človek kričal? Saj je oseba vendar v bližini! Lahko bi govoril z normalnim glasom. Saj te sliši, zraven je.”
Učenci so ugibali, vendar nihče od njih ni našel odgovora, ki ga je učitelj želel slišati.
Potem je učitelj začel govoriti:
“Kadar sta dve osebi sprti, jezni druga na drugo, sta njuni srci oddaljeni. Človek vpije, da bi ga drugi slišal. In če sta še bolj jezna, včasih bolj kričita, saj je razdalja vse večja in večja.”
Učenci so molče poslušali.
Potem je učitelj nadaljeval:
“Ko se dva zaljubita, si ne kričita, kajne? Govorita nežno, tiho. Njuni srci sta blizu. Razdalje med njima skorajda ni. In ko se imata vse bolj rada, se razdalja med njunima srcema čisto zmanjša. Srci sta si lahko tako blizu, da sploh ni potrebno govoriti.”
Po premolku je učitelj nadaljeval: “Ko se prepirate, pomislite na vaša srca in ne dopustite, da se srca oddaljijo. Ne izgovarjate besed, ki jih vaše srce ne želi slišati. Kajti takih besed tudi drugo srce ne želi slišati.
Če se srca oddaljujejo, se razdalja veča in veča. Včasih – žal – poti nazaj sploh ni več. Srci sta tako daleč, da si ne moreta več govoriti.
Pametno je premisliti prej, kot prvič povzdignemo glas …”

Čeprav mislimo, da se prepiramo zaradi denarja, otrok, spolnosti, časa, ljubosumja, sorodnikov, neprimerne komunikacije, gospodinjskih dolžnosti…, se pravzaprav nikoli ne prepiramo zaradi tega česar mislimo da se. Prepiramo se zaradi enega izmed naslednjih vzrokov:

1. Od partnerja ne prejemate toliko ljubezni, podpore, priznanja ali razumevanja, kot ga potrebujete in je zato med vama zrasla čustvena ovira (v zgodbi razdalja);
2. Na dan prihajajo stara potlačena čustva, ki napihujejo sedanji položaj v nekaj bolj vznemirjajočega, kot dejansko je.

Večina prepirov na površju odnosov izvira mnogo mnogo globlje v odnosu, lahko bi rekli, da tam, kjer se nalaga čustvena napetost. Gre za čustveno nelagodje ali pomanjkanje uravnovešenosti. Ko ste otrok, se vse nerešene izkušnje, ki so vas prizadele nalagajo v podzavesti kot čustvena napetost. Ko odrastete, se ta čustvena napetost poveča, kadarkoli se ne počutite ljubljeni, cenjeni ali razumljeni, posebej, če to počne vaš partner. To je kot velik ekonom lonec (vsak izmed vaju ima svojega), ki hrani vse nerešene izkušnje. Vsakič ko enega ali drugega spodbudi nekaj, kar se zgodi ali kar drugi reče, se ta ekonom lonec jeze, žalosti, strahu, neprimernosti, neljubljenosti… odpre in začneta se prepirati.

Npr.: Že mesece se vam zdi, da vas žena zanemarja in ste jezni nanjo, ker vas ignorira in si ne vzame časa za vas. Namesto, da bi sebi in njej to priznali in povedali o nastali čustveni napetosti, se ujezite nanjo zaradi tega, ker se je vrnila 10 min prepozno domov. To se konča z velikim sporom, težava pa je o tem, da se ne prepirata o pravi stvari: vaših občutkih, da vas zanemarja. Prepirate se o tem, da je prišla domov prepozno. Četudi razrešita to težavo, nista odpravila vira prepira in spet bo ponovno prišlo na dan, lahko čez eno uro, naslednjega dne, naslednji teden.

Kaj torej narediti?

1. Pogovorita se o uskladiščeni čustveni napetosti kot vzroku za prepiranje.
2. Zavežita se, da se bosta prizadevala izboljšati svoj odnos, najprej s spoznavanjem čustvene prtljage, ki sta jo prinesla v zakon.
3. Zavežita se, da se bosta pogovarjala o nerazrešenih čustvih iz preteklosti, ki jih bosta tudi odpravila (s pomočjo terapije), da se ne bodo nenehno razlivala v sedanjost in ogrožala vajino ljubezen.
4. Odkrito ugotovite katerih potreb vaš partner/partnerka ne zadovoljuje – vprašajte se ali se ne počutite dovolj ljubljeni in cenjeni.

Če bosta vse to počela skupaj, se boste veliko manj prepirali a veliko bolj ljubili!