Vsake toliko časa naletim na kakšnega posameznika, ob katerem se res počutim “totalno glupo”. Karkoli bom povedala, se on ne bo strinjal, argumentiral bo z vso močjo proti mojemu mnenju, čeprav sama izhajam iz strokovnih knjig ali znanstvenih člankov, poleg tega pa me bo še nekajkrat osramotil na način, kako lahko tako sploh razmišljam (in to ponavadi o temi, ki sem jo jaz “študirala” večino svojega časa, on pa pač ima svoje mnenje) in, da morda ne bi smela razmišljati o tej tematiki tako čustveno. Da naj uporabim logiko.  Za nameček pa bom dobila še par nasvetov. In takrat bi se najraje od sramu pogreznila v tla.

Še dobro, da imam toliko znanja, da si takrat rečem: ” Joj, saj vse to kar jaz čutim sedaj – torej – popolnoma zanič, ne dovolj dobro, neumno, glupo, za v smeti itd., čuti predvsem v svoji notranjosti on, ampak s temi občutki ne zdrži in jih želi prenesti name. In dobro mu uspeva.”

Torej njegov največji sram za katerega se boji, da bi bil odkrit, je ta da je preveč neumen, da ni dovolj dober. Zato si je nadel lažni jaz  intelektualca. Torej nekoga, ki uporablja znanje in informacije kot obrambo oz. orožje. Je izredno bister in blesti pri obdelavi in predelavi informacij. Ta obrambni mehanizem oz. lažni jaz je nastal že v zgodnjem otroštvu, ko je dobil občutek, da enostavno ni nikoli dovolj dober.

Sram zahteva od nas, da prekrijemo strah pred tem, kaj si v resnici mislimo o sebi, tako, da si ustvarimo lažni jaz. Naredili bomo vse, da nas drugi ne bodo “pogruntali”. Ker čutimo, da smo pomanjkljivi in nezadostni, posegamo po zunanjih stvareh ali vedenju, da bi bili spet celi”.  Nadenemo si lažno osebnost, da bi zakrili svoje pomanjkljivosti, negotovost in globoko vcepljene strahove. Edini način, da naš sram ali negativno prepričanje ne bo odkrito, je ta da razvijemo nasprotno lastnost od te, ki jo želimo prekriti. Negativno prepričanje oz. občutek o sebi, ki ga preziramo, želimo nadomestiti s tisto lastnostjo za katero mislimo, da je njeno nasprotje!

Za obrambni mehanizem/oz. lažni jaz intelektualca velja:

• Ker so čustveno pohabljeni in se bojijo bolečih čustev, se ščitijo pod debelo plastjo superiornosti in znanja

• Do drugih se vedejo podcenjujoče ali omalovažujoče (nenehno popravljajo vse okrog njih)

• So nad “čustveno navlako” (rajši so hladnokrvni in objektivni, pri odločitvah se odločajo za logiko)

• Spuščajo se v razprave s kateri poudarijo racionalnost in pravilnost svojih stališč ter druge obsodijo, da so v zmoti, ker so čustveni

• Partnerju ne pustijo čustveno blizu (niso sposobni razumeti čustev)

Naslednjič, ko naletite na takšno osebo in se ob njen počutite, kot, da ste pravkar padli z lune, razmejite to in si recite: ” Ti občutki nevrednosti, totalne neumnosti… niso moji, ampak pripadajo njemu. Drugače mu ne bi bilo potrebno z menoj tako ravnati”.

Naslednji teden pa napišem kaj o obrambnem mehanizmu oz. lažnem jazu šaljivca.

Navdih za pisanje: Debbie Ford. Zakaj dobri ljudje delajo slabe stvari?