Večino 20. st., se je uporaba substanc in zasvojenost z njimi obravnavala kot posameznikov oseben problem. Zato so zasvojenosti obravnavali na individualni bazi (Klostermann in O’ Farrel 2013, 234). A dandanes se zavedamo, da je zasvojenost veliko bolj kompleksen pojav in ga moramo zato obravnavati preko treh temeljnih ravni doživljanja: na sistemski, na medosebni in notranjepsihični ravni, ter na organski in kognitivni ravni, ki sta del teh treh ravni. Doživetja iz zgodnje mladosti, ponavljajoči se vzorci odnosov v človeškem doživljanju, telesne senzacije in temeljni afekti, ki se pri tem ustvarjajo, se vedno znova in znova obnavljajo na zgoraj omenjenih ravneh (Jerebic in Jerebic 2012, 297).

Zato razumemo problem zasvojenosti najprej kot problem oz. bolezen celotne družine iz katere izhaja posameznik, ki je zasvojen (Klostermann in O’ Farrel 2013, 236). Družina preko svojega vedenja podpira oz. omogoča odvisnikovo nefunkcionalno vedenje (Jerebic in Jerebic 2012, 298). Vzrok za posameznikovo uporabo substanc in zasvojenost pa največkrat leži v kvaliteti funkcionalnosti družinskih odnosov in povezav, ki se v odnosu ustvarjajo (Jesuraj 2012, 35). Raziskave ugotavljajo, da je odvisnost največkrat povezana z ne – varno navezanostjo, ki je lahko posledica tudi fizične ali spolne zlorabe. Pomanjkanje osebne diferenciacije, ki omogoča intimnost z drugimi pa je prav tako lahko eden izmed temeljnih razlogov za uporabo različnih substanc. To pomanjkanje je največkrat povezano z visoko stopnjo emocionalne reaktivnosti, nizko stopnjo čustvene intimnosti, s pomanjkanjem avtonomnosti v družini ter z nizko stopnjo kontrole posameznikovega vedenja v času odraščanja. Največkrat odvisniki niso imeli starševske socialne podpore, njihova vzgoja je bila polna kontrole in nadzora, poleg pa so bili deležni še visoke stopnje konfliktov, mame pa so bile v veliki večini preveč posesivne a čustveno oddaljene (Doba in dr. 2014, 107 – 108). Večina odvisnikov izhaja iz družin, kjer so bile meje rigidne (Lavee in Altus 2001, 516), odnosi emocionalno hladni (Lavee in Altus 2001, 526) izražanje misli in občutkov je bilo omejeno, spoštovanja do osebnih meja pa ni bilo (Lavee in Altus 2001, 516). To so le eni izmed različnih vidikov, kot jih ugotavljajo raziskave in ki naj bi pripomogli k začetku uporabe substanc in posledično k zasvojenosti, zato je pri zdravljenju odvisnosti pomembno, da se vključi celotno družino, da se izboljša družinsko vedenje in njeno funkcionalnost. Če se ti odnosi ne izboljšajo, lahko ti vzorci poškodujejo celotne generacije. Tako imajo zaradi zasvojenosti posameznika člani družine občutke tesnobe, strahu, jeze, skrbi, sramu in krivde. Največkrat se v družini ustvarijo vedenja kot so zanikanje problema zasvojenosti ali obratno preokupacija s problemom, ki je pospremljena z manipuliranjem in ne – zdravimi prijemi vzgajanja, pogajanjem, obtoževanjem med starši (Jesuraj 2012, 37 – 38) in pripisovanjem krivde in nesočutnosti do drugih članov družine tistemu, ki je zasvojen (Jerebic in Jerebic 2012, 299). Poleg vsega tega se v družini lahko pojavijo vzorci kontrole nad odvisnikom, izbruhi, prepirljivost, agresija, kritiziranje, starševska nekonstantnost v vedenju in nerealistična pričakovanja. Ravno zaradi zgoraj omenjenih vedenj je potrebno prestrukturirati celoten družinski sistem, vključujoč odnos med starši in odnos med starši in otroki (Jesuraj 2012, 38 – 40), saj sprememba v enem delu družinskega sistema pelje do sprememb pri drugih delih družine (Klostermann in O’Farrel 2012, 241). A žal je to večkrat nemogoče, saj se družina od odvisnika v mnogih primerih izolira in jih je zato težko vklopiti v obravnavo (Klostermann in O’Farrel 2013, 235).

Na medosebni ravni, ki jo največkrat predstavlja partnerski odnos, lahko ugotavljamo kako odvisnikovo vedenje podpira partner in kaj je tisto kar uspe odvisniku prenesti prek t.i. mehanizma projekcijsko introjekcijske identifikacije v partnerja, da se ta ne zmore upreti oz. odreči podpori odvisnikovemu vedenju. Na tej ravni je potrebno razumeti tudi, kaj je tisto, ki bi lahko zaviralo funkcionalne spremembe pri odvisniku in tudi pri njegovem partnerju. Tej oviri, ki vzdržuje nefunkcionalen odnos, v našem primeru v zasvojenosti, imenujemo afektivni psihični konstrukt (po relacijski družinski paradigmi). To je obrambni mehanizem, ki je izjemno kompleksen, saj vključuje tako organsko, afektivno , kognitivno in vedenjsko komponentno (Jerebic in Jerebic 2012, 298).

Na tretji, notranjepsihični ravni pa nas zanima katera so tista boleča občutja, ki človeka spodbudijo v zasvojenost, da se lahko umakne pred njimi. Tem občutjem pravimo temeljni afekti, ki so v največji meri oblikovali primarne odnose s pomembnimi drugimi v otroštvu. Bolj ko so bili ti temeljni afekti boleči, bolj se jih bo človek oklepal, jih vse življenje zasledoval in ponavljal (Jerebic in Jerebic 2012, 298). To ponavljanje temelji na predpostavki, da posameznik hrepeni po odnosu, da ga prepoznata oče in mati oz. pomembni drugi. Od tega odnosa je najbolj odvisno, kakšen odnos bo ustvaril do sebe in tudi kako bo doživljal samega sebe. Ravno zaradi tega je zasvojenost razumljena kot »iskanje nadomestka za primarni neuresničeni odnos« (Jerebic in Jerebic 2012, 300). Posameznik ni znal drugače regulirati občutkov zavrženosti in stiske kot z zasvojenostjo. Zato je na tej ravni pomembno odkriti, pred katerimi temeljnimi afekti se odvisnik brani z jemanjem substanc in katere boleče občutke z zasvojenostjo regulira oz. se jim z njo umika. Pomembno pa je tudi, da ugotovimo kakšne odnose je imel posameznik s pomembnimi drugimi, saj je tem odnosom preko mehanizma kompulzivnega ponavljanja še vedno zvest. Preko poznavanja svoje preteklosti, kateri zapleti in kakšno vzdušje je bilo navzoče v primarnih odnosih, bo odvisnik lahko razumel s katerimi psihobiološkimi stanji je bil pospremljen v življenje in zakaj je uporabil nefunkcionalni zasvojitveni obrambni mehanizem. Tako bo lažje prevzemal odgovornost za svoje vedenje in se zavestno odločal za drugačno obliko regulacije afektov in s tem tudi reševanja konfliktov in stisk. Torej reagiranja na stiske brez omame (Jerebic in Jerebic 2012, 299 – 302).

Ravno zaradi stisk, ki jih posameznik doživlja nekateri pravijo, da je zasvojenost obramba pred temi bolečimi občutji oz. neke vrste »samozdravljenje« (Jesuraj 2012, 39; Jerebic in Jerebic 2012, 304). To tezo potrjujejo raziskave, ki so pokazale na visoko korelacijo med uživanjem substanc in žrtvami zlorab v otroštvu. Tako se izognejo boleči realnosti. Samozdravljenje lahko razumemo tako, da bo posameznik vedno znova obnavljal boleče vzorce odnosov iz primarnih odnosov iz zgodnjega otroštva, pri katerih je nastal boleč zaplet. To bo ponavljal toliko časa dokler se ne bo stiska razrešila. Odvisnik bo želel razrešiti stiske iz primarnega oz. travmatičnega odnosa tako, da bo najprej poskušal poustvariti podobno vzdušje kot ga je imel v otroštvu in v katerem se bo ponovno počutil podobno kakor takrat: obupan, nemočen, zavržen…, vendar pa bo imel upanje, da ga bo tokrat nekdo slišal in poskrbel zanj na način, ki si ga je želel že takrat v primarnem odnosu. Tako naj bi se osvobodil prisilnega ponavljanja bolečega zapleta in vzdušja. Drugi vidik samozdravljenja pa je razumljen kot obramba pred bolečimi temeljnimi afekti, pred katerimi se posameznik zavaruje s kompleksnim obrabnim mehanizmom, ki bo v doživljanje odvisnika silil toliko časa dokler ne bo temeljni afekte razrešil bodisi na sistemski, medosebni in največkrat na notranjepsihični ravni. Vendar pa bo moral odvisnik zamenjati način samozdravljenja, z resničnim zdravljenjem. Odkriti bo moral katere organske, afektivne, vedenjske in kognitivne komponente vsebuje njegov obrambni mehanizem. Poleg vsega naštetega pa bo moral razumeti pred katerimi bolečimi vzdušji, ki segajo tja do primarnega odnosa, ga je ta zasvojenost varovala (Jerebic in Jerebic 2012, 304).

Iz zgoraj napisanega lahko sklepamo, da je posameznikova odločitev za premik iz samozdravljenja s pomočjo zasvojenosti in jemanjem substanc v pravo resnično zdravljenje v resnici veliko tveganje. Zakaj tveganje? Ker se odvisnik odpre osebam za katere upa, da ga ne bodo prizadele in da bodo zanj tam ko njegovi pomembni drugi niso bili. Ker je navajen zavrženosti in nesprejemanja znova in znova predvideva, da se mu podobni odnosi lahko ponovijo tudi pri ljudeh, ki naj bi mu pomagali, a hkrati upa in z negotovostjo »zaupa«, da ga te osebe ne bodo zapustile. Ravno zaradi tega je delo tistih, ki se ukvarjajo z odvisniki izjemno odgovorno in ravno tako tvegano. Odgovorno zaradi tega, ker morajo prevzeti drugačno držo, ki so jo imeli njihovi pomembni drugi in se zavedati kakšne posledice lahko povzroči odvisnikom, če je ne prevzamejo. Takrat postanejo eni izmed tistih, ki so jih zavrgli in njihovo upanje, da jih bo nekdo slišal, bil sočuten a hkrati tisti, ki mu bo postavljal meje in sprejemajoč ponovno umre. In morda umre za vedno. Tvegano pa zato, ker kljub temu, da posameznik, ki dela z odvisniki naredi vse v svoji moči, da bi mu pomagal, a ga z eno majhno »napako« lahko izgubi iz stika. A raje tvegam, saj ravno to moje tveganje lahko spremeni nekomu dan, teden, življenje.

Članek, ki je bil objavljen v zborniku Na poti za človeka.

REFERENCE

Doba, Karyn, Nandrindo, Jean – Louis, Dodin, Vincent in Pascal Antoine. 2014. Is There a Family Profile of Addictive Behaviors? Family Functioning in Anorexia Nervosa and Drug Dependence Disorder. Journal of Clinical Psychology 70, št. 1: 107 – 117.

Jerebic, Drago in Sara Jerebic. 2012. Različni modeli zdravljenja odvisnosti in relacijska družinska terapija. Bogoslovni vestnik 72, št. 2: 297 – 309.

Jesuraj, Joe Mariadhas. 2012. Impact of Substance Abuse on Families. Rajagiri Journal of Social Development 4, št. 2 : 33 – 44 .

Lavee, Yoav in Dvora Altus. 2001. Family Relationships as a Predictor of Post – Treatment Drug Abuse Relapse: A Follow – Up Study of Drug Addicts and Their Spouses. Contemporary Family Therapy 23, št. 4: 513 – 530.

Klostermann, Keith in Timothy J. O’ Farell. 2013. Treating Substance Abuse: Partner and Family Approaches. Social Work in Public Health 28: 234 – 247.