Novo leto mi že prinaša nove lekcije/stare lekcije katere misliš, da si že osvojil. Včeraj na mojih terapevtskih treningih, sem lepo naslavljala čustva, jih pomagala regulirati ter poskušala dajati moji (klientki) čimveč tega, da ima vse v sebi, naj bere svoja lastna navodila, ker je do sedaj brala navodila drugih, ki pa dejansko zanjo ne delujejo. Naj zaupa sama sebi ter poskrbi sama zase. Potem pa sem se nekje ustavila in rekla mojemu profesorju “kaj pa sedaj”? In potem on nadaljuje in reče:”kaj bomo sedaj s tem naredili?” In sem si mislila ja kr neki, saj to bi tudi jaz lahko rekla!!! In terapija je lepo stekla naprej. Takrat isti trenutek sem se zavedala, da:

1. vse kar sem povedala njej je bilo namenjeno hkrati tudi meni
2. tako kot dojemamo druge, dojemamo tudi sebe

In temeljno:
bolj si moram/o zaupati, ker imamo vse v sebi. 🙂 A, ker nas že od malih nog učijo drugi, imamo občutek, da imajo samo drugi tudi odgovor in vse znanje sveta za nas.

Kako sem hvaležna za te terapevtske treninge, ker spoznavam samo sebe tako intenzivno kot še nikoli do sedaj. Tako je izčrpajoče a hkrati osvobajajoče.