Nekoč mi je moja prijateljica pripovedovala : ” Ko se spomnim otroštva nimam o njem nič lepega za povedati. 

Moja mama je bila hladna, trda, njen pogled pa je še danes prazen. V njem ni nobenega sijaja, nobenega življenja. Težko sem gledala v takšne oči. A z nekim upanjem, sem vsakič ko sem pogledala v njih želela videti srečo. Da bi se vsaj nasmejala, ko me je zagledala. To bi bilo zame dovolj. Vsaj to.  Takrat bi verjetno dobila neke vrste potrditev, da me ima rada, da sem v redu takšna kot sem in da sem njeno dekle. A iz njene strani sem dobivala same kritike. Nisem bila dovolj pridna, nisem imela dovolj dobrih ocen, nisem bila dovolj pametna, nikoli nisem bila tako kakor drugi otroci. Redko kdaj sem dobila pohvalo, ko pa sem jo dobila ji nisem verjela. Kako naj človek verjame sploh pohvali, če stokrat na teden sliši samo kritiko. Ne more ji. Ker je njegova duša že polna slabih besed in ena dobra beseda nima takšne moči, da bi prekrila vse ostale.  Želela sem si, da bi bilo drugače, da bi bila sprejeta, da bi bila videna v svoji bolečini in da bi bila ljubljena. 

Sedaj vem, da je v sebi tudi ona nosila strašno bolečino. Z mojim očetom se ni dobro razumela. Vedno znova sta se prepirala (takrat sem lahko slišala drug drugemu izgovoriti grozne reči) ko sta se pa nehala prepirati pa je med njima nastopila samo še tišina. Ta je lahko trajala cele ure.  Očeta sem imela neizmerno rada. A vsakič, ko sem želela, da bi si vzel čas samo zame je delal nekaj svojega ali pa ga celo ni bilo doma, po več dni. To naj bi tudi bil razlog njunega prepiranja. Ker naj bi hodil k drugi ženski. In mama je verjela, da je ona tista, ki ni dovolj pametna, ki ni dovolj lepa, da ni dovolj dobra žena. Ker, če bi to bila ne bi hodil k drugi. Takrat je nisem razumela. Spraševala sem se, zakaj enostavno ne oddide, če ob njem tako trpi?

Potem pa sem odrasla se zaljubila in se poročila. In vzdušje pri meni je skoraj identično temu iz mojega otroštva. Obljubila sem si, da bo drugače. A ravno on je bil tisti, ki me je tako noro privlačil. Tudi mojega moža namreč ni doma po cele dneve. Ker je drugje. Pri drugi ženski.  In non stop se prepirava zaradi tega. Ali pa med nama ostane samo še tišina. Uspel me je prepričati (oz. so me prepričali že davno od tega), da je to zaradi mene, ker nisem dovolj dobra zanj.  A še kar vztrajam z njim, razmišljam, se vedem, se oblačim tako kakor bi on želel itd., z upanjem, da bo drugače. Da me bo spoštoval in vzljubil ter ljubil. Tako kakor je včasih vztrajala tudi moja mama”